20. oktobra 1907 je bila na pobudo celovškega stolnega kaplana dr. Lamberta Ehrlicha ustanovljena Slovenska krščansko-socialna zveza. Njen cilj je bil ustanavljati ter finančno in moralno podpirati nepolitična društva, nastala na krščansko-socialnih načelih, ter skrbeti za izobraževanje koroških Slovencev v krščanskem in narodnem duhu. To obdobje, v katerem je nastala tudi večina krajevnih društev, je zgodovinar Teodor Domej zaradi kulturnega in tehničnega napredka in socialnih konfliktov označil za pravo politično prelomnico. Slovenci so se namreč zavedali, da jim slabši ekonomski položaj onemogoča sodelovanje na volitvah in s tem politično odločanje. Ker je bil namen ustanavljanja društev tudi politična mobilizacija prebivalstva, so bila kulturna društva podlaga gospodarskemu in političnemu organiziranju koroških Slovencev (Domej 1983: 9).

Med avstrijsko stanovsko državo je morala Slovenska krščansko-socialna zveza spremeniti svoja pravila in se 22. novembra 1934 preimenovati v Slovensko prosvetno zvezo. Oktobra 1939 so se krajevna društva preimenovala v slovenska kulturna društva, aprila 1941 pa so SPZ in 43 vanjo vključenih društev prepovedali, zaplenili njihovo premoženje, izropali ali uničili 13 kulturnih domov, 26 stalnih odrov in dvoran in vsaj 80.000 slovenskih knjig. Družine odbornikov kulturnih društev so bile aprila 1942 med prvimi na nacističnih seznamih za izselitev (Malle 1983: 27–34).
Čeprav je Varnostni direktorij za Koroško dovoljenje za ponovno delovanje SPZ izdal 16. maja 1946, je bil prvi povojni občni zbor 22. marca 1946. Ko so po vojni o kulturni politiki prvič soodločali predstavniki leve politične opcije, je zaradi ideoloških nasprotovanj 12. marca 1948 Joška Tischlerja zamenjal Franci Zwitter, zamenjani pa je postal predsednik leta 1949 ustanovljenega Narodnega sveta koroških Slovencev. Struja, ki je želela graditi na tradiciji in veri utemeljeno kulturno delovanje, je 30. decembra 1953 ustanovila Krščansko kulturno zvezo (Haderlap 2001: 19–62).
SPZ se je najprej posvetila tradicionalnim oblikam kulturnega delovanja: zborovskim koncertom, odrskim nastopom in izobraževalnim prireditvam. Absolventi/ke leta 1957 ustanovljene Gimnazije za Slovence v Celovcu – pisatelji/ce, pesniki/ce, igralci/ke, glasbeniki/ce pa so v slovensko kulturno in politično življenje vnesli sodobne kulturne vsebine. Politični dogodki v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja (Akcije za dvojezične napise, Ortstafelsturm, solidarnostno gibanje za pravice koroških Slovencev, ugotavljanje manjšine) so v avstrijski javnosti prebudili zavest, da na avstrijskem Koroškem živi slovensko govoreča manjšina.
Družbenopolitične spremembe v Vzhodni Evropi in razpad Jugoslavije so spremenili razmere za slovensko kulturno delovanje na Koroškem. Subvencije iz Slovenije, v času Jugoslavije glavni vir dohodkov SPZ, so se po osamosvojitvi leta 1991 dramatično zmanjšale, hkrati pa so se zmanjšali predsodki o »komunistični nevarnosti z juga«. Razmah uničujočih nacionalizmov pred domačim pragom – ob nespregledanem domačem nacionalizmu – je spodbudil medkulturne zasnove dela. Pomembnejši rezultati v tej smeri so: ustanovitev Kulturnega centra k & k v Šentjanžu v Rožu (1995), kulturne iniciative KUMST v Žitari vasi (1996) Knjižnega, informacijskega in kulturnega centra Haček v Celovcu (2003) in Interkulturnega prireditvenega centra iKULT v Celovcu (2023).
Novejša kulturna politika ni olajšala kulturnega in še zlasti slovenskega kulturnega delovanja, saj vsi varčevalni ukrepi najprej zarežejo v kulturo in prizadenejo predvsem kulturne iniciative. Kljub temu je SPZ uspelo ohraniti vse segmente svoje dejavnosti, nekatere – k & k, Haček, iKULT in gledališki abonma – pa je uspešno razvila na novo.

​

Literatura:

Domej, Teodor: O začetkih delovanja slovenskih kulturnih društev na Koroškem. V: Človek ne živi samo od kruha: Slovenska prosvetna zveza in njenih petinsedemdeset let. Celovec: SPZ in Drava, 1983.
Haderlap, Maja: Med politiko in kulturo: Slovenska gledališka dejavnost na Koroškem 1946–1976. Celovec: Drava, 2001.
Malle, Avguštin: Politika je zavirala kulturno delovanje: Osrednja slovenska kulturna organizacija med prvo in drugo svetovno vojno. V: Človek ne živi samo od kruha: Slovenska prosvetna zveza in njenih petinsedemdeset let. Celovec: SPZ in Drava, 1983.